Dostopni turizem

Dostopni turizem je hitro razvijajoča se panoga, namenjena ljudem s posebnimi potrebami, ki potrebujejo večjo dostopnost za neodvisno in dostojanstveno uporabo turističnih storitev in produktov, ne glede na naravo posebnih potreb. Končni izid so počitnice, izleti in ogledi znamenitosti, ki so prilagojeni posameznikovim željam in zmožnostim. Dostopni turizem zajema gibalno in senzorno ovirane, osebe z intelektualnimi in psihičnimi ovirami, osebe, ki potujejo z otroki v otroških vozičkih, starostnike ter osebe, ki jim je turizem težje dostopen iz drugih zdravstvenih razlogov kot denimo diabetes, alergije.

Dostopni turizem se danes pojavlja pod različnimi izrazi, tudi definicije so različne. Vsem je skupno to, da se dostopni turizem ukvarja z zagotavljanjem dostopa do turistične ponudbe na trgu za osebe, ki imajo posebne potrebe, ne glede na to ali te izhajajo iz gibalno, senzorno ali psihofizičnih potreb.
»Vsakdo bi moral imeti možnost potovati v državo ali znotraj države v katerikoli kraj, dogodek ali obiskati zanimivosti, ki bi si jih želel obiskati.» (Nordiska Hanidkapplitiska Radet, 2002)

Danes se za »dostopni turizem« v literaturi uporabljajo različni termini: »turizem za vse«, »vključujoč turizem«, »univerzalni turizem«, »turizem brez ovir«. (Takayama Declaration, Appendix, UNESCAP, 2009) Poleg različnega pojmovanja se pojavljajo tudi različne definicije. V literaturi najpogosteje zasledimo definicijo Simona Darcyja:
»Dostopni turizem omogoča ljudem, ki potrebujejo dostopnost, vključno z mobilno, vidno, slišno ali miselno dostopnostjo, da delujejo neodvisno, enakopravno in dostojanstveno v ponudbi univerzalno oblikovanih turističnih produktov, storitev in okolji. Ta definicija vključuje vse ljudi, tudi tiste, ki potujejo z otroki v otroških vozičkih, invalidne osebe in starostnike.” (Darcy & Dickson, 2009, str. 34)

Osnovno izhodišče razvoja dostopnega turizma lahko poiščemo že v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, 1948. Deklaracija že v uvodnih členih zagotavlja svobodo in enakopravnost ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. V nadaljevanju dokumenta je zagotovljena pravica do svobodnega gibanja, ki v posebnem členu obravnava pravico počitka in prostega časa. Na podlagi Deklaracije o človekovih pravicah je bilo sprejetih mnogo dokumentov na področju turizma, kot tudi na področju same invalidnosti. Pojem dostopnega turizma oziroma »turizem za vse« se prvič pojavi leta 1989, ko v okviru mednarodnega leta invalidov skupina britanskih strokovnjakov ta pojem javno uporabi. Turizem za vse se je v Evropi hitro razširil in sledile so pomembne spremembe na področju zakonodaje, razvoja in dojemanja dostopnosti v turističnem sektorju.

Skladno z razvojem dokumentov na svetovnem in evropskem nivoju sta se v Sloveniji ločeno razvijala na eni strani turizem ter na drugi strani enakopravno vključevanje invalidov in drugih ranljivih skupin prebivalcev v družbo. Prvi zametki dostopnega turizma v Sloveniji so povezani z zdravilišči, kjer se je izvajala predvsem rehabilitacija invalidnih oseb, ne pa toliko turistična ponudba za invalide. Vzporedno se je dostopni turizem razvijal s posameznimi počitniškimi objekti v lasti invalidskih društev, ki so namenjeni pretežno letovanju članov društev. S konceptom dostopnega turizma smo se je v Sloveniji začeli več ukvarjati od leta 2006, ko se je izvajal prvi projekt NETMEN, Razvoj turistične ponudbe za ljudi s posebnimi potrebami. (Kores, 2010)

Slovenski turizem se že dlje časa spoznava s pojmom dostopnega turizma. Na tem področju so nevladne organizacije opravile veliko raziskav in projektov in približale dostopni turizem slovenskim turističnim ponudnikom, ki počasi prepoznavajo dostopni turizem tudi kot tržno nišo. Vendar je potrebno na tem področju še veliko narediti, predvsem na nivoju ozaveščanja, izobraževanja, pa tudi na področju priprave in izvedbe različnih programov, ki bodo omogočili izvajanje dostopnega turizma v Sloveniji.

Dostopnost turistične ponudbe je potrebno urediti na različnih nivojih. Zaradi izredne raznolikosti potreb trenutno ne obstajajo enotni standardi za širše območje. Pogosto vsaka država na različnih nivojih poskuša kar se da dobro opredeliti in postaviti kriterije, s katerimi bi zagotavljali kar se da veliko dostopnost turistične ponudbe. V Sloveniji so bili v projektu NETMEN, ki ga je vodila neprofitna organizacija ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, prvič opredeljeni osnovni kriteriji dostopnosti. Kriteriji so se še nadgrajevali in so danes zbrani pod imenom »Certifikat invalidom prijazno«. (Sirše, Kores, 2009) Glavne skupine kriterijev za dostopni turizem so fizična dostopnost, dostopnost do informacij, ekonomska dostopnost in psihosocialna dostopnost.

Fizična dostopnost se navezuje predvsem na grajeno okolje, ki ne predstavlja zgolj posameznih objektov. Zagotavljanje dostopnosti posameznih objektov ne zadostuje, ključno je povezovanje med posameznimi deli dostopnih objektov, poti in ostalega grajenega okolja. Poudariti velja, da zagotavljanje dostopnosti ne pomeni samo sprememb za ciljno skupino gibalno oviranih, kot se pogosto razume, ampak je potrebno pri urejanju dostopnosti grajenega okolja upoštevati tudi potrebe drugih ciljnih skupin.

Dostopnost do informacij je za končnega potrošnika izrednega pomena. Danes poznamo različne oblike podajanja informacij, vsak informacijski sistem pa mora zagotavljati dostopnost do podrobnih, resničnih in preverjenih informacij. Prepričati se moramo, da ni komunikacijskih šumov med uporabnikom in ponudnikom storitev.

Ekonomska dostopnost – prepričanje, da imajo osebe s posebnimi potrebami nižjo kupno moč kot ostali je velikokrat zmotno. Upoštevati moramo, da imajo te osebe pogosto povečane stroške, ki so povezani s prevozom in nastanitvijo. Ti stroški so višji predvsem zaradi nedostopnosti turistične ponudbe.

Psihosocialna dostopnost. Dostopni turizem se srečuje z mnogimi predsodki in nepripravljenostjo na razvoj in prilagoditve turistične ponudbe za vse. Zaposleni v turizmu pogosto s pomilovanjem gledajo na osebe s posebnimi potrebami, zato tudi storitve niso tako kvalitetno opravljene kot pri običajnih gostih. Dostopnost se velikokrat napačno razume kot posebno vrsto turizma za osebe s posebnimi potrebami, čeravno so prilagoditve namenjene vsem, tudi gostom, ki nimajo specifičnih potreb.

Iz različnih definicij dostopnega turizma lahko ugotovimo, da dostopni turizem odgovarja na potrebe oseb, ki se srečujejo z gibalnimi, vidnimi, slušnimi, intelektualnimi ali duševnimi težavami. Dostopni turizem ni zgolj turizem za osebe s posebnimi potrebami, ampak za vse, ki se srečujejo s podobnimi težavami. Med to skupino spadajo tudi starostniki, matere z otroškimi vozički, bolni in drugi. (Kores, 2010)

Glede na obliko težav s katerimi se osebe s posebnimi potrebami srečujejo, lahko oblikujemo štiri večje skupine:
• gibalno ovirani,
• senzorno ovirani,
• intelektualne in psihične težave,
• druge ovire (npr. alergije, diabetes).

Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da zaradi osebnih potreb ni mogoče vseh ljudi uvrstiti v eno izmed navedenih kategorij. Prav tako pa se lahko različne oblike ovir prekrivajo ali so neopazne. Za razumevanje dostopnega turizma je pomembno, da razumemo posebne potrebe ciljnih skupin.

Identifikacija potreb ciljne skupine je pri dostopnem turizmu izredno pomembna, saj prilagoditve obstoječega turizma izhajajo direktno iz potreb ciljnih skupin. Za vse ciljne skupine, ne glede na to, s kakšnimi ovirami se osebe srečujejo, je nujno potrebno zagotoviti ustrezno komunikacijo med ponudnikom storitev in osebo s posebnimi potrebami.

Informacije morajo biti vedno jasno izražene, kar pomeni uporabo različnih tehnik komunikacije, ki so prilagojene posebnim potrebam uporabnika. Informacije se ponavadi nanašajo na dostopnost grajenega okolja in dostopnost proizvodov in storitev glede na posebne potrebe ciljne skupine.

Dostopni turizem temelji na treh pomembnih vrednotah: neodvisnost, enakopravnost in spoštovanje, zato je odnos turističnih delavcev do oseb s posebnimi potrebami še posebej poudarjen. Zaposleni morajo imeti potrebna znanja in veščine, da bi znali primerno ravnati z gosti s posebnimi potrebami.

Med gibalno ovirane osebe spadajo osebe, ki uporabljajo invalidski voziček ali imajo težave pri gibanju. Gibalno ovirane osebe so najbolj vidne med vsemi skupinami oseb, saj si pri svojih težavah pogosto pomagajo s pripomočki, kot so vozički, bergle in drugo. Zaradi tega so njihove potrebe tudi bolj opazne in tesno povezane z grajenim okoljem, kjer se srečujejo z največjimi težavami. (Laura, 2010) Zaradi očitnih potreb te ciljne skupine se v praksi dostopni turizem pogosto konča pri tej ciljni skupini.

Manj vidne težave imajo senzorno ovirane osebe, med katere prištevamo slepe, slabovidne, gluhe in naglušne. Težave, s katerimi se srečujejo senzorno ovirane osebe se najpogosteje rešuje z izredno prilagodljivostjo osebja v turizmu in nekaterimi tehničnimi pripomočki. S temi težavami se pogosto srečujejo starostniki, ki predstavljajo velik tržni delež v dostopnem turizmu.

Večja skupina oviranih oseb, katerih potrebe pa se medsebojno bistveno razlikujejo, so osebe, ki se srečujejo z različnimi intelektualnimi ali psihičnimi težavami. Tukaj moramo predvsem razločevati skupino oseb z motnjo v duševnem razvoju in osebe z duševnimi boleznimi.

Osebe z motnjo v duševnem razvoju imajo zmanjšane sposobnosti na intelektualnem nivoju, njihova mentalna starost je nižja od kronološke. Glede na mentalno starost imamo pred seboj otroka, ki je s socialnega vidika in glede na pridobljene izkušnje na stopnji odraslega človeka. Povečanje dostopnosti v turizmu za to ciljno skupino pomeni predvsem vzpostavitev osebnega stika, podajanje jasnih in enostavnih informacij in uporabo piktogramov. (Svetina, Jesih, Bizjak, Kovač, 2007)

Potrebe oseb s težavami v duševnem zdravju je skorajda nemogoče prepoznati, razen če so znaki duševne bolezni izraziti. V vsakem primeru pa je z vljudnostjo in pozornostjo možno veliko doseči.

Najbolj mešana skupina potreb se pojavlja v skupini »druge ovire«, ki nastajajo zaradi bolezni, na primer astma, epilepsija, diabetes, alergije. Te potrebe so raznolike, zato je pri tej skupini izrednega pomena prenos informacij med turističnimi delavci in turisti, hkrati pa tudi hiter odziv osebja, ko je to potrebno.

Turizem sodi med najbolj perspektivne gospodarske panoge v Evropi. Gospodarska kriza se je občutila tudi v slovenskem turizmu, konkurenca je turistične ponudnike prisilila iskati nove ciljne skupine. V zadnjem obdobju izstopa hitro rastoči segment specializirane turistične ponudbe za osebe s posebnimi potrebami. Tako kot vsi, so osebe s posebnimi potrebami pripravljene nameniti delež svojih prihodkov za dopust. Deloma so spremembe rezultat številnih ukrepov za enakopravno vključevanje ranljivih skupin v družbo, ki jih izvajajo države Evropske unije, tudi Slovenija, hkrati pa se turistični ponudniki vse bolj zavedajo potreb te skupine in njenega ekonomskega potenciala.